Slovenski narodni varnostni zbor je bila pomožna nemška policijska sila, ki je bila ustanovljena kmalu po kapitulaciji Italije septembra 1943. SNVZ je zajemal Primorsko onkraj nekdanje rapalske meje. Bil je podrejena nemški komandi v Trstu, imel pa je podružnice v naslednjih krajih:
Ajdovščina
Col
Črni Vrh nad Idrijo
Dornberk
Gorica
Grahovo ob Bači
Otlica
Postojna
Prestranek
Tolmin
Veharše nad Godovičem
Omenjene postojanke so bile več ali manj stalno pod partizanskim pritiskom in se niso uspele braniti brez stalne nemške pomoči. SNVZ pa je imel tudi določene kulturno poslanstvo, tako se je v Gorici uporabljala slovenščina, v Tolminu pa so izdajali glasilo Tolminski domobranci. Vsi so bili podrejeni polkovniku Kokalju v Trstu ta pa nemškemu generalu Rösenerju. Na vrhuncu svoje moči SNVZ ni štel več kot 3500 mož, pa še ti so po vojni zbežali v Italijo skupaj z umikajočimi srbskimi četniki in tako preživeli, ker Zavezniki ujetnikov iz Italije niso vračali. Vrnili jih med drugim niso zato, ker se niso borili na jugoslovanskem, pač pa na italijanjskem ozemlju, torej ni bilo razloga, da bi jih vračali Jugoslaviji.
In še njihov šef (http://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Kokalj_-_Ton%C4%8Di)
Anton Kokalj, partizansko ime Tonči, * 7. junij 1892, Ljubljana, † 7. maj 1945, Zalesnika pri Grgarju.
Kokalj je v Avstro-Ogrski končal kadetnico in je tik pred prvo svetovno vojno postal poročnik. Ob koncu vojne je imel čin majorja in je svojo aktivno vojaško kariero nadaljeval v Jugoslovanski kraljevi armadi. Služboval je v različnih mestih, nato pa je postal adjutant jugoslovanskega regenta, kneza Pavla. Med tem je napredoval v čin podpolkovnika in nato 6. septembra 1935 v polkovnika.
Pred izbruhom druge svetovne vojne je postal poveljnik 66. konjeniškega polka. Po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije je bil najprej nekaj časa v hišnem priporu v Beogradu. Med tem je njegova družina odpotovala v Ljubljano, sam pa se ji je pridružil šele čez nekaj mesecev.
Spomladi 1942 ga je italijanska zasedbena oblast skupaj z drugimi častniki internirala v Gonarsu, Monte Male pri Torinu in v Chiesanuovi pri Padovi. Izpuščen je bil na začetku decembra istega leta. V začetku novembra 1943 je Kokalj odšel v Trst, kjer je ob soglasju nemškega poveljnika policije v Trstu ustanovil Slovenski narodni varnostni zbor. Sprva je v njem deloval kot inšpektor štaba, od 9. februarja 1945 pa je bil tudi njegov poveljnik.
Konec aprila 1945 se je Kokalj s svojimi častniki z avtom peljal proti Gorici, kjer so jih zajeli pripadniki OZNE. Vse zajete, vključno z Antonom Kokaljem so usmrtili in njihova trupla odvrgli v brezno.
Nurmi, ti zgoaj navedeni nekako spadajo pod tvojo jursidikcijo
Mi pozorno beremo 
)
