Kar se tiče t.i. e-vozovnic, ki jih kupiš po internetu in si jih natisneš, je treba razmisliti o več zadevah.
1. Plačilo bi bilo mogoče s kreditno kartico (alternative bi bile še Paypal, Moneta, nakazilo na TRR; v slednjem primeru bi se ti vozovnica lahko šele izdala, ko bi nakazilo dejansko prispelo na ciljni račun, največkrat naslednji delovni dan!). Vprašanje je, kolikšen delež potnikov sploh ima kartice (po mojem jih je precej še šolarjev oz. starejših). Ob kartičnih transakcijah bi svoj lonček neizogibno pristavil še naš vrli Bankart. Vzemimo za referenco nizozemske železnice, kjer e-vozovnice že poznajo, in ob plačilu z Viso ali MasterCardom na transakcijo (to lahko pomeni tudi več vozovnic kupljenih v paketu) prištejejo še 2.50€. Če bi pri nas bil enak pribitek, bi najbrž za kar lep del potnikov bile procentualno precej dražje in tako nezanimive. Drugače povedano, nekdo, ki karto na šalterju dobi za dva evra in pol, najbrž ne bo kupil funkcionalno enake e-vozovnice za dvakratnik te cene in povrhu trošil še svoj papir in kartuše.
2. Treba bi bilo poenostaviti tarifni sistem. OK, v zadnjih letih se resda manj vozim z vlakom kot včasih
, ampak se spominjam, da je včasih bil cel kup raznoraznih dodatkov, od vožnje z mednarodnim vlakom na krajših razdaljah, za IC, za EC, pendolino ima sploh svoje tarife, potem so tu dodatki za 1. razred, rezervacije, razne posebne ponudbe pri nas in v tujini (a city star pod določenimi pogoji še obstaja), vprašanje, ali se za prestopanje nabavi eno karto, ali je možno pot prekiniti (npr. s karto LJ - NM lahko skočiš v Trebnjem na pivo in nadaljuješ z naslednjim vlakom?), veljavnost povratnih kart, Cena LJ - Nova Gorica je najbrž drugačna, če greš čez Jesenice ali čez Sežano......... Zdaj si pa predstavljajmo povprečnega Kranjskega Janeza, ki po evropskih raziskavah menda ni ravno najbolj funkcionalno pismen, da dobi na miljavžent teh možnosti. Gotovo se bo zmedel, izbral kaj narobe, se skregal s sprevodniki in nato v prvi trafiki kupil Salamonca in pogledal, za koliko se dobi kakšno starejšo kripo. Če gremo še naprej, železnica je državno podjetje, torej bi posel skoraj gotovo dobil kakšen Src ali Hermes Softlab (torej KomTrejd) in oboji bi do nezavesti zakomplicirali z nepotrebnimi "zaščitami" z raznoraznimi podpisnimi komponentami, ki delajo samo v določenih kombinacijah OS in brskalnika.... Lasje se mi ježijo, če samo pomislim na eDavke ali eUpravo, pred tedni sem dobil popi**itis, pa sem hotel samo naročiti mednarodni rojstni list. Prej omenjeni Kranjski Janez bi obupal še dosti prej in ne bi hotel nikoli niti slišati več o "e-sranjih".
3. Treba je tudi preprečiti možnost zlorab. Npr. da nekdo kupi eno karto, jo natisne v več izvodih in jih razdeli druščini. Ena možnost je, da se na karto natisne tudi ime in je veljavna samo z osebnim dokumentom na to ime. Kakšen aktivist ob podpori informacijske pooblaščenke bo takoj sprožil uzbuno o pravici do anonimnega potovanja in kakšen Pezdir bo gotovo kje našel pravico, da je karta prenosljiva vsaj do prve uporabe.
4. Možna je tudi zloraba, da kdo sploh ne kupi karte, temveč jo kratkomalo oblikuje v Wordu in natisne. V ta namen se mora na njej izpisati še neka številska koda, po možnosti z ekvivalentom v črtni kodi, sprevodnik bi moral imeti bralnik, ki bi to kodo prebral in v centrali preveril veljavnost. Če bi posel za te terminale dobilo neko razvpito zagorsko - nizozemsko podjetje v solasti nekega razvpitega politika, bi se spet naposlušali, tudi na izrednih sejah parlamenta, o korupciji, prijateljskih omrežjih itd. Nadalje bi ti terminali (in posledično vlaki) morali imeti neprekinjeno in zanesljivo povezavo s centralo. Na progah obeh mednarodnih koridorjev bi to morebiti še šlo, kaj pa po lokalnih progah, po možnosti še kje po grapah?